6.06.2009

Apokalipsa zdaj

Objavljeno v Poezija , avtor nevenka

L. Garret

 

Ti,

hočeš,

da te pokopljem

pri živem telesu,

z dobrimi željami,

tako kot si ti mene

pri živi duši.

In dvignem roko,

da zajemem prst

in mi jo poljub

odtrga.

In te hočem ubiti

z mislijo,

objem zdrobi mojo glavo

na tisoč koščkov.

Pokopana bom dvakrat.

Z ljubeznijo in

njeno večnostjo.

Za kazen.

6.06.2009

Spomin (na oblaku)

Objavljeno v Poezija , avtor nevenka

A. Brito

 

Poslušala sem te

in gledala

moje edino odkritje

in up,

drobno kot mivka,

veliko kot prostor -

za igro.

Pred tem

in po tem

ni ničesar

ne manj

ne več.

Ljubim te,

je vse.

29.05.2009

Spomin (najlepša zate)

Objavljeno v Poezija , avtor nevenka

 

W.Wantuch

 

Poklekni tu pred mano, ljubo vladarico,

sedaj sem jaz na vrsti, da vzamem si pravico…

dovoli, da te božam, z dlanjo prek temnih las,

počakaj še trenutek in to ne bom več jaz….

sama zdaj klečiva pod stebri čistega sveta,

od tu naprej sva eno, nič več ne bova dva.

preživela sva resničnost in videla sva sanje,

spoznala sva bogove in sva verjela vanje…

poljubi me na dušo, na prsi, do srca..

objemi me čez stegna in dvigni do neba…

tam segla bom po zvezdah, nabrala bom le zlate,

pokrila se bom z njimi in bom najlepša zate.

23.05.2009

Pika

Objavljeno v Poezija , avtor nevenka

 

Stopim skozi zrak,

kot skozi steno,

iz enega časa

v drug korak,

in čutim drobne misli

v kapljicah drhtenja,

v porah spomina,

nekega poželenja.

Prišla je oseka,

sonce je zdrknilo

za nasmehom

v temo,

srce se samo še odreka

vsemu.

Kaj si misli telo,

ko je na dnu…

Križišče brez odločitev

kjer luna pozabi nate -

podoben si vonju vrtnic,

tolmun, ki je preplitev,

da bi se v njem utopil,

kaj si postal?

Zaprašen demon

brez glasu

in dotika.

V zrcalu daljave majhna

črna pika.

21.05.2009

Bolj

Objavljeno v Poezija , avtor nevenka

Grenkoba,

bolj grenka od pelina

je ostala od ljubezni,

opojne bolj od vina.

Tišina,

bolj tiha od praznine,

ostala je od pesmi,

polne bolečine.

Samota,

bolj sama od spomina,

je ostala ostala v srcu,

globoka brazgotina.

15.05.2009

Zadnji člen

Objavljeno v Poezija , avtor nevenka

 

Zadnji člen je najšibkejši.

Nima moči,

da bi se oprijel časa.

Po njem ni nadaljevanja.

A sem imela sanje,

rožnate zate

in modre zame.

Z drobnimi copatki.

Prepozne sanje,

prepozno življenje.

Prepozno vse.

Rada bi gledala

tvoj nasmeh

v malem obrazku,

tako zelo ljubem.

 

13.05.2009

Pozabila sem

Objavljeno v Poezija , avtor nevenka

Spet me je malo več zate

in malo manj zame.

Lahko je vzeti in zavreči,

reči, da ni tvoje,

da ni res…

Za mano so ostale stopinje,

nisem nevidna,

nisem niti bila…

Ne razumeš niti ne čutiš,

bolj si prazen od mene,

a me je vseeno zate več,

kot zame.

In sem obstala.

Pozabila sem.

Kako se naredi stopinjo.

V zemljo, v zvezde,

v življenje.

Pozabila sem.

10.05.2009

Zibelka

Objavljeno v Poezija , avtor nevenka

 

Odpela sem ti srajco

odpela se je pesem

zibelka je padla na tla

in me ne ziba več…

Srce je tiho pod kostanji

koraki stopajo v spomine

dlan je prazna

up je pretežak.

Bilo je v zraku

bilo je zapisano na koži

vkoreninjeno v nebo

a zemlja prazna.

Zapneš.

Svet ne sme vedeti

ne sme videti.

Rojene pesmi.

Ne sme biti najina.

Dan se izgubi

kot obljuba

ki to ni.

26.04.2009

Lučka

Objavljeno v Poezija , avtor nevenka

Še vedno včasih

poletim kot sanje

v jutro tvojega objema;

začutim besede prelepega dne,

in zrem v dobrohotni obraz sreče…

potem se cvet osuje,

golo stebelce otožno sameva,

biser žalosti zdrkne po njem

v zemljo in klije temo v srce.

Še vedno včasih

spomin sveti kot drobna lučka,

neponovljivi in mnogo preveč edini

napev vseh barv se zlije s črnino.

Nebo se izprazni in izgine.

21.04.2009

Temne vode

Objavljeno v Poezija , avtor nevenka

Ne maram temnih voda,

ki jim ne vidim dna.

So kot duše,

ki se skrivajo pred soncem

in upepelijo pred resnico.

Njihov tok je strah,

njihov hlad je daleč od srca.

Ne maram temnih voda,

kadar gledam v oči

in v njih ni ljubezeni.

Odsevajo le praznino

in konec vsega.

So kot skrivnosti uklenjene v čas,

nedosegljive, nerazrešljive.

Ne maram temnih voda,

ki razjedajo obalo

na kateri stojim.

Glodajo jo kot bolezen,

počasi in tiho,

odnašajo brez sledu vse,

kar je bilo trdnega,

v kar je človek verjel.

Ne maram svetov

brez vsakega upanja,

ki bi jih našla na dnu.

Izgubljene.