Učim se pozabiti, pobegniti,
proti listu, proti travi
v daljavo, ki na sončni dlani
zna se v prsi dneva skriti.
Učim se, telo poletja spet postati,
topel veter v sekundah,
ki dolge sence večejo za sabo,
globoko zimo iz oči izprati.
Morala ponovno bi shoditi,
a koraki ostajajo za mano
dih v polomljenem vejevju,
v svetlobi, ki učila je ljubiti.
S kamnom, srce bi morala pokriti,
ker nisem v labirintih tvojih našla
niti sam je nisi našel,
prave svoje biti.
Zaspi počasi
v zibel mahovito
in na moji jasi
telo naj tvoje bo spočito…
Sončno, zvezdno obsijano,
globoko v srcu skrito,
razigrano in razdano,
nekoč srečno, ognjevito.
Plapola beseda kot zastava,
prazna njena so opravičila,
resnica ni bila nikoli prava,
ko se svetlobi je izvila.
Dva obraza v drevesu
prelomita svoj čas na dvoje,
dve življenji v očesu:
eno moje, eno tvoje.
Pajčevinasto jeklo
na hrbtu
pot skozi oči
nevidna stopnišča
cvetlične žrtve in
zasute žerjavice
neskončna krošnja magnetnih sil
oklep na korakih
razžiljeno mesto
sadež na ustnicah
podivjana pena -
zamolčano in zlagano
prepojen hlad v plamenih.
Nedosegljiva dotakljivost.
Omamno je prekoračiti telo,
ubijajoče – ne hoteti.
Ožgan obraz
zavrti zemljo,
postane puščava.
Ljubezen -
potok med čermi.
Svilen zvok
v pozlati razkošja -
ritem izvira.
Davno.
Padec v vrtenje
okoli osi.
Strmoglavljenje.
Razčutena strast.
Monotonija.
Orkester igra
brez konca.
Eksplozija.
Na tisoče cvetov
v mavričnih planetih.
Tolmun zelenila
in znamenje,
ki ga šepetajo ptice.
Sladke krošnje
in nevidna prizma.
Razpršenost.
Poplesavanje zrcal
nad reko.
Ko se svetloba od duše odbije,
razprši v srce se začaranih lun,
na poti prosojni na dnu galaksije,
utaplja jo v sebi modri Neptun.
Brezmejne so sanje in hrepenja
v žarečem pogledu izpod neba,
jasen je cilj v čudežnem vrenju,
ki um ga lahko v zavesti zazna.
Dotakne globoko se vsake misli,
zvezdam žarečim odpira dlani,
izginejo sence in vsi nesmisli,
resničnosti glas spregovori:
predaj melodiji iz bele tišine
svoje valove in svoje telo,
čutno razišči svoje globine
kjer čiste so želje vsevidno oko,
besedam povrni svojo bližino,
ne skrivaj pred soncem svoje krvi,
svoboden preženi mrtvo sivino,
Zemlji podari, kar v tebi žari.
Jutro zapleše po strehah med
tihe misli spečih ptic.
Občutja vdirajo skozi stene,
neštetokrat izsanjana.
Pogled v globino
še vidi dišečo radost
v skodelici čaja
na najini mizi v dolini rož.
Svetloba zdrsne v polmrak
prek ustnic do izvira
potopljenega v spomin.
Drevoredi besed,
zasenčijo vse reke,
napisane v temi.
Zlate mreže
prekrivajo luno.
Prosojna lebdi nad menoj
in se blešči v požirkih.
Ostanek človeka,
mikroskopsko hrepenenje,
zatlačena tišina
visoko nad resničnostjo.
Zabetonirana pravičnost
brez sanj in brez spomina.
Srce na poti razuma
opraviči vse.
(Fotografija National Geographic)
http://www.youtube.com/watch?v=d9NF2edxy-M
Kristalne lune
na dnu brezen
zaprte školjke.
Dan hrope v jutru
vrtoglavih hitrosti.
Samo misel,
drobna misel.
Pogledam.
Nič se ni spremenilo.
Daljave ne razširijo zenic.
Svetlobni vrtinci
in melodični plaz -
sončna prizma.
Do večera.
Do zemlje.
Nikoli samo zame.
