8.02.2010

Tvoj svet

Objavljeno v Poezija , avtor nevenka
Je to drugo nebo
nad tvojo glavo?
Je to drugo sonce,
ki sveti zate?

Nikoli ne bom del
tvojega sveta, si rekel.
In postavil zid okoli sebe,
s čisto majhno razpoko v njem,
komaj slišno.
Ljubiš me.

In postala sem tvoje nebo
in tvoje sonce.
Noben zid ni dovolj visok.

 

 

 

8.02.2010

Vrni mi!

Objavljeno v Poezija , avtor nevenka

 

Nagovarjam svoje misli:

mislite vendar,

rešite me, oddljite me.

Agonija upanja pa je brezkončna.

In rotim življenje,

vrni mi!

8.02.2010

Zakaj?

Objavljeno v Poezija , avtor nevenka
 Se spomniš zlatega griča,

obsijanega s hrepenenjem?

Kako prsti drobijo koščke

svetlobe, ki prši na telo?

Poglej, kako za očmi

plešejo trave in dišijo

po poljubih…

kako belo je nežno krilo

golobice, ki naju je skrilo

pred svetom…

Kje si bil, ko sem te

tako zelo iskala?

Zakaj se te moram spominjati?

 

5.02.2010

Te lahko pokličem?

Objavljeno v Poezija , avtor nevenka

Te lahko pokličem?

Bi se ozrl za sanjami?

Bi z grenkobo prekril

vse, kar je skrito?

Prav tam, na dnu

je moj glas.

Nosiš ga seboj.

Slišiš ga samo

kadar razmišljaš o sreči.

5.02.2010

Kako bo - ne vem

Objavljeno v Poezija , avtor nevenka

Če hočem živeti,
moram zrasti na novo.
Drugače kot prej.


Ne morem ostati samo vredna ljubezni.

 

Morda bom samo rasla
in vedno bolj sovražila
in morda ne bom več živela.

 

3.02.2010

V oči te gledam in

Objavljeno v Poezija , avtor nevenka

 
Zlezla bi v občutek,

ki ti je blizu.

Ko se zazreš v rdeče nebo

in za trenutek postaneš brezmejen.

Bila bi vrtnica na tvojem vrtu,

povedala bi ti zakaj sem umrla

in tista poleg mene ni.

Povedala bi ti,

takrat, ko si brezmejen,

samo takrat bi razumel,

kako zelo iz različnih

globin se hranimo.

(Fotografija Jane Wood)

 

 

2.02.2010

Lagala sem

Objavljeno v Poezija , avtor nevenka

 

Lagala sem si,

ko sem verjela,

da od sreče ne bom jokala,

lagala sem ti,

ko sem verjela,

da bova za vedno ostala.

Nisem vedela,

da tako zelo verjamem lažem,

nisem vedela,

da imajo tako zelo resničen zven.

Da se tako iskreno dotikajo,

želijo, sanjajo…

in se kakor mati nad otrokom sklanjajo.

Lagala sem. Nič ni res.

Ni krošenj brez dreves…

A sem verjela,

to srečo sem imela.

13.12.2009

Izkopanina

Objavljeno v Poezija , avtor nevenka

Naučila sem se odigrati
po nevidnih, samodejnih vzvodih…
skoraj je podobno življenju
in skoraj je podobno smrti.
Tu, na moji strani
je ostal na zadnji postaji,
pogled, ki gleda
in ti še vedno hoče povedati.
Izkopanina nekega srca,
ki ga nisi slišal.

2.12.2009

Je še kaj ostalo

Objavljeno v Poezija , avtor nevenka
foto Philipe Pache

 

Jutro je odplavilo težo,
pod prsti se je drobil njen vonj
in se krušil kakor zvezde z neba.
Vstanem, oblačim jutranji obred,
v zrcalu so še sledi želja,
razčešem jih v dan brez pričakovanja.
Umijem obraz od včeraj,
tako zelo drugačen,
da ga komaj prepoznam.
Šla bom brez kesanja,
splazila se bom skozi špranjo
v svoji duši in pozabila.
Vsaj za sekundo.
Tvoj poljub.
In pogledala,
je ostalo še kaj življenja zame.

 

 

 

 

 

13.11.2009

Jek

Objavljeno v Poezija , avtor nevenka

Prisluhnem dihu, sama, v tišini, strmim v privide, a slika se razblini - in odide. Kot obala iz temnih skal živim sanje, ki so se vdale - valovm, naj jih čas razjeda, postarane, odmrle in brez reda - nametane. Naplavljenje… Kako vse veselje je minilo in ga ni zdravila - ki bi ga vrnilo. Prisluhnem dihu, glasbo slišim v daljavi, kri še vedno poje kot pijana, od upanja vsa izigrana - grenka - speljana po žilni napeljavi brenka kot po strunah, ki se trgajo in samo še zaječijo… Sama, v tišini, z vsem tem hrupom v duši - sedaj vem, globoko v sebi - kako svet se zruši.