Nagovarjam svoje misli:
mislite vendar,
rešite me, oddljite me.
Agonija upanja pa je brezkončna.
In rotim življenje,
vrni mi!
obsijanega s hrepenenjem?
Kako prsti drobijo koščke
svetlobe, ki prši na telo?
Poglej, kako za očmi
plešejo trave in dišijo
po poljubih…
kako belo je nežno krilo
golobice, ki naju je skrilo
pred svetom…
Kje si bil, ko sem te
tako zelo iskala?
Zakaj se te moram spominjati?
Te lahko pokličem?
Bi se ozrl za sanjami?
Bi z grenkobo prekril
vse, kar je skrito?
Prav tam, na dnu
je moj glas.
Nosiš ga seboj.
Slišiš ga samo
kadar razmišljaš o sreči.
Če hočem živeti,
moram zrasti na novo.
Drugače kot prej.
Ne morem ostati samo vredna ljubezni.
Morda bom samo rasla
in vedno bolj sovražila
in morda ne bom več živela.
ki ti je blizu.
Ko se zazreš v rdeče nebo
in za trenutek postaneš brezmejen.
Bila bi vrtnica na tvojem vrtu,
povedala bi ti zakaj sem umrla
in tista poleg mene ni.
Povedala bi ti,
takrat, ko si brezmejen,
samo takrat bi razumel,
kako zelo iz različnih
globin se hranimo.
(Fotografija Jane Wood)
Lagala sem si,
ko sem verjela,
da od sreče ne bom jokala,
lagala sem ti,
ko sem verjela,
da bova za vedno ostala.
Nisem vedela,
da tako zelo verjamem lažem,
nisem vedela,
da imajo tako zelo resničen zven.
Da se tako iskreno dotikajo,
želijo, sanjajo…
in se kakor mati nad otrokom sklanjajo.
Lagala sem. Nič ni res.
Ni krošenj brez dreves…
A sem verjela,
to srečo sem imela.
Naučila sem se odigrati
po nevidnih, samodejnih vzvodih…
skoraj je podobno življenju
in skoraj je podobno smrti.
Tu, na moji strani
je ostal na zadnji postaji,
pogled, ki gleda
in ti še vedno hoče povedati.
Izkopanina nekega srca,
ki ga nisi slišal.
Prisluhnem dihu, sama, v tišini, strmim v privide, a slika se razblini - in odide. Kot obala iz temnih skal živim sanje, ki so se vdale - valovm, naj jih čas razjeda, postarane, odmrle in brez reda - nametane. Naplavljenje… Kako vse veselje je minilo in ga ni zdravila - ki bi ga vrnilo. Prisluhnem dihu, glasbo slišim v daljavi, kri še vedno poje kot pijana, od upanja vsa izigrana - grenka - speljana po žilni napeljavi brenka kot po strunah, ki se trgajo in samo še zaječijo… Sama, v tišini, z vsem tem hrupom v duši - sedaj vem, globoko v sebi - kako svet se zruši.
