L. Garret
Ti,
hočeš,
da te pokopljem
pri živem telesu,
z dobrimi željami,
tako kot si ti mene
pri živi duši.
In dvignem roko,
da zajemem prst
in mi jo poljub
odtrga.
In te hočem ubiti
z mislijo,
objem zdrobi mojo glavo
na tisoč koščkov.
Pokopana bom dvakrat.
Z ljubeznijo in
njeno večnostjo.
Za kazen.
A. Brito
Poslušala sem te
in gledala
moje edino odkritje
in up,
drobno kot mivka,
veliko kot prostor -
za igro.
Pred tem
in po tem
ni ničesar
ne manj
ne več.
Ljubim te,
je vse.
W.Wantuch
Poklekni tu pred mano, ljubo vladarico,
sedaj sem jaz na vrsti, da vzamem si pravico…
dovoli, da te božam, z dlanjo prek temnih las,
počakaj še trenutek in to ne bom več jaz….
sama zdaj klečiva pod stebri čistega sveta,
od tu naprej sva eno, nič več ne bova dva.
preživela sva resničnost in videla sva sanje,
spoznala sva bogove in sva verjela vanje…
poljubi me na dušo, na prsi, do srca..
objemi me čez stegna in dvigni do neba…
tam segla bom po zvezdah, nabrala bom le zlate,
pokrila se bom z njimi in bom najlepša zate.
Stopim skozi zrak,
kot skozi steno,
iz enega časa
v drug korak,
in čutim drobne misli
v kapljicah drhtenja,
v porah spomina,
nekega poželenja.
Prišla je oseka,
sonce je zdrknilo
za nasmehom
v temo,
srce se samo še odreka
vsemu.
Kaj si misli telo,
ko je na dnu…
Križišče brez odločitev
kjer luna pozabi nate -
podoben si vonju vrtnic,
tolmun, ki je preplitev,
da bi se v njem utopil,
kaj si postal?
Zaprašen demon
brez glasu
in dotika.
V zrcalu daljave majhna
črna pika.
Grenkoba,
bolj grenka od pelina
je ostala od ljubezni,
opojne bolj od vina.
Tišina,
bolj tiha od praznine,
ostala je od pesmi,
polne bolečine.
Samota,
bolj sama od spomina,
je ostala ostala v srcu,
globoka brazgotina.
Zadnji člen je najšibkejši.
Nima moči,
da bi se oprijel časa.
Po njem ni nadaljevanja.
A sem imela sanje,
rožnate zate
in modre zame.
Z drobnimi copatki.
Prepozne sanje,
prepozno življenje.
Prepozno vse.
Rada bi gledala
tvoj nasmeh
v malem obrazku,
tako zelo ljubem.
Spet me je malo več zate
in malo manj zame.
Lahko je vzeti in zavreči,
reči, da ni tvoje,
da ni res…
Za mano so ostale stopinje,
nisem nevidna,
nisem niti bila…
Ne razumeš niti ne čutiš,
bolj si prazen od mene,
a me je vseeno zate več,
kot zame.
In sem obstala.
Pozabila sem.
Kako se naredi stopinjo.
V zemljo, v zvezde,
v življenje.
Pozabila sem.
Odpela sem ti srajco
odpela se je pesem
zibelka je padla na tla
in me ne ziba več…
Srce je tiho pod kostanji
koraki stopajo v spomine
dlan je prazna
up je pretežak.
Bilo je v zraku
bilo je zapisano na koži
vkoreninjeno v nebo
a zemlja prazna.
Zapneš.
Svet ne sme vedeti
ne sme videti.
Rojene pesmi.
Ne sme biti najina.
Dan se izgubi
kot obljuba
ki to ni.
Še vedno včasih
poletim kot sanje
v jutro tvojega objema;
začutim besede prelepega dne,
in zrem v dobrohotni obraz sreče…
potem se cvet osuje,
golo stebelce otožno sameva,
biser žalosti zdrkne po njem
v zemljo in klije temo v srce.
Še vedno včasih
spomin sveti kot drobna lučka,
neponovljivi in mnogo preveč edini
napev vseh barv se zlije s črnino.
Nebo se izprazni in izgine.
ki jim ne vidim dna.
So kot duše,
ki se skrivajo pred soncem
in upepelijo pred resnico.
Njihov tok je strah,
njihov hlad je daleč od srca.
Ne maram temnih voda,
kadar gledam v oči
in v njih ni ljubezeni.
Odsevajo le praznino
in konec vsega.
So kot skrivnosti uklenjene v čas,
nedosegljive, nerazrešljive.
Ne maram temnih voda,
ki razjedajo obalo
na kateri stojim.
Glodajo jo kot bolezen,
počasi in tiho,
odnašajo brez sledu vse,
kar je bilo trdnega,
v kar je človek verjel.
Ne maram svetov
brez vsakega upanja,
ki bi jih našla na dnu.
Izgubljene.
