1. marec 2008
Vretje
Čutim, kako seva
nedotaknjen dotik
v blazinicah prstov,
nedotaknjen poljub
na ustnicah strasti
trpetajočih od želja…
zrak utripa s srcem
v vsakem pretoku krvi
skozi misli,
vedno bolj gost…
Želim te nahraniti,
razgrinjam se v očeh,
prelivajoča,
tvoja, samo tvoja,
globoko v tebi….
Vse bližje je ugriz.
Vrenje strasti, ki se v naših glavah močno razplamti.
1. marec, 2008 ob 08:35
ramalak pravi:
Nevenka, bravo, čista čutna poezija.
In eden čarov poezije je prav v tem, da pušča bralcu prosto pot razlage.
Subtilno, čustveno ….
1. marec, 2008 ob 08:43
@drmagnum, v naših glavah je to, kar nas gradi in ruši in včasih je svet obraten kot kdo pričakuje in bi rad verjel…misli večkrat rušijo od srca, ker se večkrat motijo. Strast je v svojem bistvu vedno iskrena, njena neminljivost je živa ljubezen. Njena minljivost, pa mrtva.
1. marec, 2008 ob 09:04
@remalak, hvala ti.Že kar nekaj časa nisem napisala take pesmi, popotnik sem in raziskujem življenje, a se vedno vračam k bistvu, njegovi srži, k ljubezni in ni ljubezni brez plamena.
Čas ga ukrade tistim, ki so ljubezni pustili oditi…Vedno imam paleto občutij, ki kar ne gre nikamor…rada imam ljubezen, zato ji pišem, zato mu pišem, to je kar gojim kot svoje bistvo…to je zame poezija…
1. marec, 2008 ob 09:12
Srečen tisti, ki mu je pesem namenjena
.
1. marec, 2008 ob 09:33
Hm Grison,
lahko bi se tako reklo, ja.
1. marec, 2008 ob 09:39
nadja pravi:
Res je pojem “ljubezen” že izrabljen, ker to besedo prevečkrat uporabljamo brez resnične vsebine. Ti jo pa znova in znova - kot Sizif vali svojo kroglo - postavljaš na vrh, kamor sodi. Kjer je naš svetilnik.
1. marec, 2008 ob 10:05
ramalak pravi:
JA, GRISON, ne samo srečen, upam, da tudi vreden
1. marec, 2008 ob 10:40
Ja, Nadja, z besedo ljubezen se res kar nekam preveč opleta, brez zavedanja njenega bistva, ki je čustvo, bolj je postala nekakšna moderna filozofija in v njo ljudje preoblačijo svoje želje do odnosa do sveta, ne pa vedno svojega resničnega odnosa…Ljubezni dajem vso širino in globino, a je zame še vedno čustvo, zelo intimno čustvo.
Veliko navdušenja premorem nad čudovitostmi, a zame ni vse ljubezen, čeprav zlahka rečem, da ljubim življenje.
1. marec, 2008 ob 11:11
@ramalak, biti vreden ljubezni? O tem sem že davno nehala razmišljati, ko sem si popolnoma razjasnila, da se ljubezni ne zasluži, lahko samo ljubiš ali pa ne, in si ljubljen ali pa ne…in to veš in tega ne veš….
1. marec, 2008 ob 11:15
borut pravi:
Lep začetek, razplet in prava drama na koncu!:
1. marec, 2008 ob 12:05
Ti Nevenka ti! Za sekundo te izpustim iz oči, pa sta že dve novi pesmi na blogu.
Bom moral bolj redno preverjati. Tvoje pesmi me navdušujejo, saj za spremembo od vsakdanjega ritma, ob branju potrebujem še desno polovico možganov. Da se potopim v svet, kjer je vse mogoče. Da si drznem opisati svoje sanje, ki se odvijajo ob prebiranju tvojih pesmi. Pa še moj komentar:
kolikokrat ste bili v podobnem položaju? Punca vam je všeč, zelo všeč. Sprašujete se, kakšen bi bil dotik njenih dlani, kakšne barve njen poljub… A vas je strah. Da jo izgubite. Samo trenutek vas loči od kozmične sreče ali dosmrtne nesreče in kesanja, da ste bili prezgodnji, pregrobi, pre…Trenutek,ki traja nanosekundo a se vleče kot nočna mora. A v tvoji pesmi, kakor tudi v življenju, je čutiti luč na koncu predora. Upanje, ki umre zadnje. Kakor prava ljubezen, ki nikoli ne umre. (sem poudaril PRAVA?)
1. marec, 2008 ob 20:02
no,samo da ugriz ne bo preboleč
1. marec, 2008 ob 20:18
Hvala Borut, skoraj tako kot v resnici, kajne?
1. marec, 2008 ob 21:39
Hja, Duško, se mi včasih zapiše več pesmi, res je.
V pesmi gre za tisto, kar se lahko odvije v nanosekundah in traja kot včenost, kdo bi si mislil, da je lahko tudi obratno in vretje traja dolgo in potiho…skoraj neopazno je lahko prisotno v vsem kar človek je…prav zato, ker prava ljubezen ne umre…
1. marec, 2008 ob 21:48
Ne snow, tak ugriz ne boli, boli samo praznina….a včasih to ljudje pozabijo.
1. marec, 2008 ob 21:49
nevenka,
malo hudomušno…, pa je prišlo do ugriza?
1. marec, 2008 ob 23:32
Oh, tale ugriz je samo prispodoba uresničenja….oh, že večkrat…
2. marec, 2008 ob 01:49
Kot ljubezen je tudi vsaka pesem edinstvena
2. marec, 2008 ob 08:03
Ja, kamper, vsaka pesem je samosvoja in v tej ljubezen ni “bobi palčka”, he, he….
2. marec, 2008 ob 10:22
Ramalak, gotovo, sicer ni pravi za Nevenko.
2. marec, 2008 ob 18:45
Grison, je že tako, kdor je pravi, je pravi.
2. marec, 2008 ob 19:59
Samo ženska, ki si želi moškega, lahko zapiše tako globoke verze.
4. marec, 2008 ob 06:45
Res je Iztok, v tej pesmi je izražena zelo velika, globoka želja.
4. marec, 2008 ob 06:53
Ugriz strasti… Po moje je bil noro dober ugriz!
4. marec, 2008 ob 07:56
Seveda pia, strast je tisto kar ohranja ljubezen pri življenju…čarobna začimba, bi jaz temu rekla. Noro dobra.
4. marec, 2008 ob 13:45
nevenka,
krasno. Pa še več takih ugrizov želim
5. marec, 2008 ob 00:43
nevenka,
moj mali komentar na tvoj komentar na piin komentar: (
)
Ni nujno strast. Pri 60., 70., 80., ni več strasti, je pa globoka ljubezen.
In le ljubezen šteje.
Ljubezen je lahko tudi tiha, mirna in globoka.
Strast je le površje
5. marec, 2008 ob 00:46
Pa sva spet tam, da nek pojem drugače razumeva, Vlatka. Strast je neskončna želja po nečem, nekdo pač zbira znamke. Strast je odnos do dotika. Pri 100 letih s strastjo nekoga držiš za roko in pobožaš in nič na svetu ti tega ne more nadomestiti, to je strast. Spreminja se v času, a goji dotik. Brez nežnosti dotika je samo še pokopališče ljubezni.
Je ni stvari, ki bi jo bolj verjela od tega.Strast je srž in gonilo. Bistvo je. Sicer bi bila ljubezen prijateljstvo.
Pa ni. Tudi pri 100 letih.
5. marec, 2008 ob 05:08
Ja, moja je taka tiha, mirna in globoka
.
5. marec, 2008 ob 08:56
A tvoja strast, Grison, je tiha, mirna in globoka? Kaj bi želel lepšega
5. marec, 2008 ob 10:06