8. marec 2008
Zimzelen

Čas je hladen
in misli kot ivje
na skrhanih željah.
Gledam skozi okno.
Zunaj ni sveta.
Vse je za očmi,
vse je pod snegom,
vsa nemirna kri,
življenje, ki teče
pod vrbami.
Nihče ne potrka.
Jutranja zarja me ujame
v zlato past.
Kot dan, ki obljublja.
Mora biti čudovito,
tudi ko cvetiš zadnjič.
Mora biti.






dare pravi:
Nekatera bitja vzcvetijo samo enkrat in takrat najbolj čudovito pogledajo izpod snega!
8. marec, 2008 ob 08:35
Zakaj upanje? Resničnost je drugačna.
8. marec, 2008 ob 10:58
@ dare…res je.
8. marec, 2008 ob 13:07
@ glavca, resničnost je vedno drugačna.
Vseeno s čim jo človek primerja.
8. marec, 2008 ob 13:09
vse je čudovito,do zadnjega vzdihljaja,….
8. marec, 2008 ob 22:30
nevenka,
vedno je čudovito. Tudi, ko ni zadnjič. Prvič, drugič, tretjič, itd…, vedno je.
Je pa vedno za očmi.
8. marec, 2008 ob 23:26
Jaz sem prepričan v to
9. marec, 2008 ob 13:20
zelo lepa pesem!!!psst, tiho da se ne zbudi……..
9. marec, 2008 ob 16:04
@ Ooo, se je rocker oglasil, lepo Samo.
in hvala
9. marec, 2008 ob 19:17
@ Kamper, no, če si ti prepričan, potem je pač nekaj na tem.
9. marec, 2008 ob 19:18
Vlatka, res, lepo je večkrat…ne vem, če je vedno čudovito, meni se je zdelo zelo različno…včasih celo zaman. Včasih, da človek vse od sebe za nič.
Zadnjič mora biti čudovito, zato, da nekaj ostane od tega, za vedno…
9. marec, 2008 ob 19:21
Snow, do zadnjega vzdihljaja
9. marec, 2008 ob 19:23
nevenka,
ni nujno zadnjič. lahko je predzadnjič, predpredzadnjič. Vedno pa je nekoč čudovito.
In tudi to je res, da včasih da človek od sebe za nič. A je pa vseeno izkušnja, ki jo drugič ne ponovi
9. marec, 2008 ob 21:53
Mora biti, tudi če ni vse, kar je dobro namenjeno nam.
9. marec, 2008 ob 23:41
Če mora biti zadnjič, potem boljše, da niti ne vem, da je zadnjič.
10. marec, 2008 ob 05:12
Je pa prijetno pomislit na sneg v gorah, kako s smučmi drsiš po hribu, in ko pri zavoju sneg prši naokoli.
10. marec, 2008 ob 05:16
Tale zadnjič me močno spominja na Thornbirds (ne TV nadaljevanko ampak resnične ptiče), ki se napičijo na trn in izdahnejo v najlepši pesmi svojega življenja. In ko je/bo zadnjič naj bo tako: nezemeljsko lepo, nadnaravno čustveno, popolno. Da ob spominu zaigra nasmešek na ustnicah tebi in njej. Ko te otroci ali že vnučki čez mnoooooogo let sprašujejo (ko ti spet zaigra “tisti” nasmešek na obrazu):”O čem razmišljš?” Ti se pa udobno namestiš na stolu, ujameš še zadnje sončne žarke na obraz, najmlajšega falota vzameš v naročje in začneš skrivnostno zgodbo… O nesmrtni ljubezni, strasti, skrivnostih… In o koncu, ki ga je nemogoče pozabiti!
10. marec, 2008 ob 05:27
Oprosti Nevenka ampak ko preberem tvoje pesmi, imam kar naenkrat toliko slik in idej v glavi, da so moji komentarji maratonsko dolgi (upam, da ne tudi tako utrudljivi) :)! Krasne pesmi!
10. marec, 2008 ob 05:28
Vlatka, veš, kakšno izkušnjo imam z izkušnjami v ljubezni, to, da človek vedno upa, da bo bolje, in je zaradi tega sposoben ponavljati napake. Tudi če se zakolne, da ne bo več, je slej ko prej na zarečenem kruhu…dokler ne obupa. Potem ima končno mir, čeprav v eni sami žalosti. Zato se mi zdi, da je tako pomembno, da bi upanje, na tej kratki življenjski poti, bilo smiselno in človeku prineslo tisti, res nepozabni, košček čudovitosti…
A dlan je potrebno odpreti, če želiš, da ti življenje kaj da. Pa smo spet pri upanju….in tako gre to naprej…usoda pa kroji po svoje.
10. marec, 2008 ob 05:55
drmagnum, življenje ni lahko, in neverjetno postane lepo, z vsemi tegobami vred, ko se človek mora boriti zanj, tega mi tebi najbrž ni treba razlagati. Je pa zelo naivno od ljudi, ki tega nikoli ne ozavestijo, in živijo tja v en dan, ne da bi se potrudili za eno samo čudovitost v življenju. In od ljudi, ki so svojo zadnjo čudovitost zakopali v mladost in od takrat naprej življenje posvečajo nepomembnim rečem…
svoji javni podobi, zgolj materialnim dobrinam in so zadovoljni, če ves čas premagujejo stres in so neskončno pametni. In ne občutijo nobene sreče več. Samo zadovoljni so, ko izpolnejo plan in lahko trdijo, da so ustvarjalni.
Čustvenega človeka v sebi pa pokopljejo in se samo sem pa tja prepustijo žalovanju za samim seboj.
Se mi zdi, da je tebi uspelo pustiti bedarije za seboj in znaš ceniti vse kar je čudovito.Tudi ljubezen.
10. marec, 2008 ob 06:11
Duško, ti kar piši komentarje kolikor ti srce da…dolge. Nekako vedno nadgradijo mojo pesem v smeri v katero razmišljam. Še posebno me veseli, da pesem doseže tudi moške, da ni samo tipično žensko izpovedna in zato z drugega planeta.
V sebi imaš točno tisto radoživost in dar, ki ti bo vedno omogočal živeti polno, v resnici polno, življenje.
Ker nimaš strahu pred čustvom. Človek, ki ustavlja svoja čustva nikoli ne živi polno, samo laže veliko več kot drugi ljudje in prizadeva.
Zato sem vesela tvojih komentarjev, ker jih zapišeš s pravo človeško iskrenostjo. Tako kot jaz napišem pesem.
10. marec, 2008 ob 07:12
nevenka,
jaz imam kar nekaj takih izkušenj. Vedno sem dajala in dajam. Ko sem pa spoznala, da dajam samo jaz, sem prenehala dajati. In sem šla dalje. A vsaka izkušnja mi je dala to, da enih napak ne ponavljam več.
In vso žalost sem pustila za sabo.
Vsaki prehojeni poti moramo biti hvaležni, da nas pelje naprej. Čeprav je bila še tako trnjeva in nas je praskala.
Bodi lepo. Tudi pot si odpri, ne samo dlani, boš videla, kako je lahko svet v resnici lep.
11. marec, 2008 ob 18:48
grison,
vsak pride do točke, ko misli, da je njegova ljubezen zadnja. In če je lepa, mora biti zadnja.
11. marec, 2008 ob 18:50
Ja Vlatka, lepa ljubezen mora biti zadnja.
11. marec, 2008 ob 22:17
vlatka, samo da se konča pri G točki, pa je vse v redu.
12. marec, 2008 ob 19:15
grison,
pri meni se vse konča pri točki G.
12. marec, 2008 ob 23:31
G kot Grison.
20. marec, 2008 ob 17:11
20. marec, 2008 ob 18:25
Rado pravi:
Uf Nevenka,
tale se me je pa dotaknila. (Pravkar sem se hotel prepustiti udobju svojega kavča, pa je vame vnesla nek čuden nemir in me vzpodbudila k delu).
20. marec, 2008 ob 20:08
grison,
točno tako.
, saj nimaš kaj zgrešiti 
21. marec, 2008 ob 00:31
nevenka,
ja, čas bi že bil. Jaz te pogrešam, tu, na tvoji strani.
21. marec, 2008 ob 00:32
nagajivka pravi:
/”Mora biti čudovito,
tudi ko cvetiš zadnjič.
Mora biti.”/
na prvi pomladni dan, me je ob prvem obisku pri tebi, ob prebiranju tvoje zanimive poezije, prešinila tale misel:
Naj bo vedno, kadar je prvič, kot bi bilo zadnjič. In naj bo vedno, kadar je zadnjič, tako, kot bi bilo prvič.
Vsakič znova - neponovljivo, čudovito …
21. marec, 2008 ob 10:20
Oh, Rado, ti boš cvetel večno, imaš veliko volje, veliko energije, čeprav se najbrž tudi ustaviš kdaj. Sem pa tja se nas vseh kdaj dotakne malodušje…
Me veseli, če te je pesmica spomnila, da je treba “cveteti”
21. marec, 2008 ob 10:54
Se bom potrudila Vlatka, danes je celo svetovni dan poezije /in svetovni dan lutk/.
21. marec, 2008 ob 10:55
Nagajivka, lepo, da si prišla na obisk.
Saj je….neponovljivo.
21. marec, 2008 ob 10:58
nagajivka pravi:
Pa še to. Pravzaprav nikoli v življenju (za noben dogodek) ne vemo zagotovo ali je prvič - tudi zadnjič …
21. marec, 2008 ob 11:33
Tudi to je res, a za kakšno reč pa vemo, da je zadnjič, ker se tako lahko odločimo…..
21. marec, 2008 ob 14:54
Gaber pravi:
Nevenka, dej eno za naju
21. marec, 2008 ob 19:26
nevenka,
pomisli: in jaz, poetinja, sem rojena na ta dan. (Sedaj je že mimo po datumu, a fizično še vedno prisoten
)
22. marec, 2008 ob 01:56
Čestitam Vlatka
22. marec, 2008 ob 07:41
Saj bom Gaber, saj bom, eno za naju
Čakam, da me življenje zgrabi, včasih me skoraj izgubi…..
22. marec, 2008 ob 07:44
nevenka,
hvala.
22. marec, 2008 ob 21:38
Nevenka, pa še eno zame, hahaha, in naj te življenje zgrabi pa bo.
24. marec, 2008 ob 08:13
Ah, trenutno se ukvarajm z eno drugo rečjo….saj pridem kmalu nazaj
24. marec, 2008 ob 09:19
nevenka,
ku ….. ku….
1. april, 2008 ob 00:24
Nevenka pravi:
Saj bom Vlatka, kmalu nazaj. Se zbiram na en kupček
1. april, 2008 ob 14:02
Alenka pravi:
Hoj, Nevenka,
bodi zimzelena! Ko sem pred časom slikala zimzelen, sem se spomnila nate in na tvojo pesem.
S
nčen pozdrav ‘kupčku’ ,
Al
1. april, 2008 ob 15:10
nevenka,
a prideš v soboto na “srečanje blogerjev” na naš konec?
1. april, 2008 ob 23:36
dare pravi:
Nevenka, glede na tvojo frekvenco objavljanja sem vedel,da boš enkrat rabila malo pavze.
!
1. april, 2008 ob 23:49
Vlatka, žal ne bom mogla priti, ja Dare, saj imaš prav, nekaj let sem vzdržala, trenutno pa res ne zmorem, vsaj tega ne, česar so ljudje od mene vajeni. Res si moram malo odpočiti.
2. april, 2008 ob 05:16
Oh, Alenka, en le pozdravček tudi tebi.
2. april, 2008 ob 05:19
Ti se kar relaksiraj. April je itak en tak muhast mesec: sonce pa dež, vročina in mraz, smeh in solze! In prav je tako. Vsa narava se pripravlja na…MAJ!
2. april, 2008 ob 06:13
Duško, drugačne misli me pestijo, veš. Saj sem vseeno nekaj napisala.
A je še daleč od vseh misli, ki jih imam, življenje je res grenka izkušnja.
Ne moreš verjeti kolikokrat pomislim na rek, Blagor ubogim na duhu…nesprejemanje napredne misli je pa res globoko zakoreninjeno.V ljudeh je ignoranca polna nastopaštva brez vsakega trdnega stališča do resnih problemov. Taka globoka indiferentnost.
Tudi smrt je razlog za rajanje in to ljudi, ki se imajo za nekaj…sramota res.
Žal se ne relaksiram, nasprotno
A saj pride enkrat maj tudi zame…
2. april, 2008 ob 06:28
nevenka,
pa kdaj drugič.
le zberi se in se sestavi. Po slabem vedno pride dobro. 
2. april, 2008 ob 19:57
Ko sem že mislila, da je vse hudo za menoj sem pogumno stopila na novo pot in ugotovila, da tisto ta pravo šele pride. Sem pa spoznala, da je samo od mene odvisno ali bom določeni izkušnji nalepila etiketo “slabo” ali “dobro” in jaz sem se odločila za slednje, torej dobro! In gre lažje navkreber, ti povem, čeprav včasih sopem kot parna lokomotiva a važno je, da še vedno vlečem in grem naprej
In tako verjetno tudi ti…
8. april, 2008 ob 11:23
Nevenka pravi:
Seveda čivka, točno tako.Veliko sem že prevlekla in še vlečem, a pot bi vsaj včasih lahko bila bolj zložna…
8. april, 2008 ob 11:29
Res bi lahko bila a potem bi bila prikrajšana za vse te čudovite ljudi, ki ti stojijo(mo) ob tej poti…
8. april, 2008 ob 11:32
Človek pač mora po poti, ki mu je namenjena.
8. april, 2008 ob 12:10
Rika pravi:
Neva pozdravljena
Malo sem se sprehodila po tvojih pesmih…moram priznati, da sem jih pogrešala! Še zmeraj ODLIČNA!!!!
lp
Rika
5. maj, 2008 ob 19:37
O, živjo Rika, le kako si me našla.
Imam tak miren blogec.
Hvala za prijazne besede.
Vidim, da je na tvoje ime povezan link na forum. Si ga bom dala v povezave, da bom lažje malo poškilila kaj se kaj godi….
Lep pozdrav tudi tebi
5. maj, 2008 ob 19:55
Rika pravi:
O ti kar poškili malo k nam…nas je malo, smo pa zato bolj pridni :))))
5. maj, 2008 ob 22:29