7.06.2008

Breza

Objavljeno v Poezija avtor nevenka

 

Nebo sivo, iz pepela,

oživi srebrna strela,

pesem kapelj zabobni,

belo lubje zaskeli,

svetloba reže vlažen zrak,

nevihta nosi mrtev mrak,

tema skloni se do tal,

kakor, da je soncu žal,

da poljublja krošnjo njeno,

vsako jutro vso svileno,

da začuti vsak njen klic,

krhka krila njenih ptic,

da ne more se upreti,

ko si v njej želi živeti…

Vsaka kaplja sled pusti,

drzna misel zaboli…

Dan za jutrom se obrne,

plašno, kot s pogledom srne,

sonce znova se rodi,

v hrepenenju zadrhti.

 
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback. RSS 2.0

14 komentarjev

  1. nadja pravi:

    Kako lepa pesem…

    7.06.2008 ob 21:14

  2. nevenka nevenka pravi:

    Hvala, Nadja.

    8.06.2008 ob 05:26

  3. vlatka vlatka pravi:

    nevenka,

    lepo….,

    hrepenenje. Ta edini vir neusahljivi, ki nas drži pokonci. Tudi, ko omagamo, je še v nas :)

    8.06.2008 ob 22:55

  4. bin pravi:

    Grdo bi bilo, Nevenka, če bi ti zaželel še veliko takih dni!

    Čutim namreč nemir v tebi, tisto silno nemoč, ki ne da delovati, pa tudi ne mirovati. Pesem to zelo lepo pokaže! Njena globina! Saj forme dobro obvladaš tudi v bolj sproščenem vzdušju. Tokrat pa čutim tisti globoki gon po izpolnitvi. Piši, izkašljaj svoje sanje in strahove, kajti lepo jih je brati! :)

    9.06.2008 ob 08:43

  5. nevenka nevenka pravi:

    Vlatka, hrepenenje človeka res lahko drži pokonci in ga vodi.

    9.06.2008 ob 18:47

  6. nevenka nevenka pravi:

    bin, pesem je res nemirna, ritmično valuje, se zaleti in popusti in spet in spet, zelo sem bila pozorna na metriko, res. Boj s spremenljivostjo narave, človeške narave, ki človeku ne dovoli…

    9.06.2008 ob 18:52

  7. čivka čivka pravi:

    Če je že pesem nemirna naj ti zapišem, da ima pa ravno breza energije pomirjanja, notranje sprostitve in da na človeka deluje zelo blagodejno… odganja strahove razuma in vliva v človeka samozaupanje; zelo nežno, upogljivo drevo … ;)

    14.06.2008 ob 09:23

  8. nevenka nevenka pravi:

    Najbrž je res nekaj na tem, čivka, kot otrok sem stalno lezla nanjo in v njeni krošjni brala knjige, strašno so mi bili všeč njeni dorbni šelesteči listki in rahlo upognjene veje, ki so spominjale na vrbo. Vsaj nekaj časa v življenju sem živela kot ptiček na veji :-)

    14.06.2008 ob 09:46

  9. čivka čivka pravi:

    O, zagotovo da je, drugače ti nebi pisala o tem… in zanimivo, da si ravno brezo izbrala za “nemirno” No, če jo gledava od zunaj res deluje tako ampak v sebi pa ima veliko veliko več! Joj, ptiček na veji… a ni bilo lepo? Jaz obožujem brezo na pomlad, ko požene nove listke, takrat se tako srebrnkarto - svetlo sveti in blešči… in rotacija njenih lističev deluje prav hipnotično na človeka, da o šelestenju njenih listov sploh ne pišem :)

    14.06.2008 ob 09:49

  10. nevenka nevenka pravi:

    Saj breza ni nemirna po naravi, upogibajo jo zunanje sile…
    Ja, njeni listki, ki tako drobno migetajo spominjajo na bleščice, ker se v njih tako poigrava svetloba, res je lepa, meni zelo ljubo drevo.

    14.06.2008 ob 09:57

  11. borut pravi:

    Pesem da padeš v trans, začnem brati in me ni!?:)

    15.06.2008 ob 10:23

  12. nevenka nevenka pravi:

    No, no, le pridi nazaj Borut, takole pa nikar ne izgini :-)

    15.06.2008 ob 14:30

  13. Alenka pravi:

    Ko nehajo se
    brezi hrepenenja,
    meglicam se začno.

    Tako sem zapisala nekega dne. In Breza se je imenoval moj prvi blog na Delu. Tudi zato mi je ta pesem še bolj ljuba. Hvala.

    Nevenka, upam, da te je sonček že pogrel in ti želim, da zapoješ s poletjem, v poletje-u! Moje (dolgo) se začenja v nedeljo … Pozdrav in nasvidenje v septembru.

    19.06.2008 ob 18:36

  14. nevenka nevenka pravi:

    Hvala ti, Alenka, za obisk in lepe besede. In, seveda, da sem vesela otoplitve, bom z večjim veseljem malo manj za računalnikom…
    Čudovito poletje ti želim in nasvidenje v septembru.

    Me veseli, da ti je breza pri srcu. Meni je tudi.

    19.06.2008 ob 19:19

Komentiraj

Prejšnja objava
Naslednja objava