POEZIJA - N

Poljub metulja, žgoči plamen,

modra misel, blodnja slepa,

svoboda zgrda, nikdar zlepa,

želja trdna, up premagan,

jutro lepo, dan prežagan.

tolmun dotikov prav do dna,

pesem, ki me v sen začara,

življenje lepo kot utvara…

rada igram močnejšega,

na bregu, daleč od vsega,

izrečem zlahka marsikaj,

resnico vso le malokdaj…

Bi upal poljubiti me,

enkrat samkrat na srce?

kako usoda svoje niti prede,

ti da besedo in potem jo snede,

če čutil bi, kako poti prepleta,

jih tke v življenje pesem neizpeta,

če znal bi kdaj jo v svojo dlan res vzeti,

bi vedel, kako zvezde je imeti…

Jedek bes

tišino vre,

stekel pes

resnico žre,

lažnjivi mah

mehkobo tke,

upognjen strah

notranjost žge,

pesmi ne, pesmi ne…

oživi srebrna strela,

pesem kapelj zabobni,

belo lubje zaskeli,

svetloba reže vlažen zrak,

nevihta nosi mrtev mrak,

tema skloni se do tal,

kakor, da je soncu žal,

da poljublja krošnjo njeno,

vsako jutro vso svileno,

da začuti vsak njen klic,

krhka krila njenih ptic,

da ne more se upreti,

ko si v njej želi živeti…

Vsaka kaplja sled pusti,

drzna misel zaboli…

Dan za jutrom se obrne,

plašno, kot s pogledom srne,

sonce znova se rodi,

v hrepenenju zadrhti.

Med menoj in teboj

nič, poln temnih zvezd, utone v rokah,

izživeti čas prekrije skrivni mah,

žrelo dneva te požre, telo gori.

*

Bodi, vsaj še malo, moj škrlatni sen,

moja smrt, moje rojstvo, vsak dan znova,

namerim in izpraznim dva svetova,

nasmeh v črn veter, ko oči zaprem.

*

Poljubi moj dotik, mojo misel rečno

naj teče kakor kri po srčni steni,

potna dlan, skozi trs v dušo večno,

*

utoni v njej, drhteče, kakor v meni,

vročično šepetaj svetlobo srečno,

predaj se želji, igri prebujeni.

vsako njegovo kapljo posebej.

Odnaša svoj košček noči

kot mravlja drobtinico.

Dež.

Odnese zadnje sanje.

Ne vem kje jih ponovno sestavi.

Ali človek lahko sanja preveč?

Dež vztrajno izpira.

Na krhkem bregu.

Hrepenenje.

Morala bi iti za njim.