POEZIJA - N

Enakonočje

nevenka — Thu, 03 Jul 2008 06:39:28 +0000

Pest otroštva, težek kamen,

Poljub metulja, žgoči plamen,

modra misel, blodnja slepa,

svoboda zgrda, nikdar zlepa,

želja trdna, up premagan,

jutro lepo, dan prežagan.

Bi upal?

nevenka — Thu, 03 Jul 2008 06:32:14 +0000

Rada imam nasmeh neba,

tolmun dotikov prav do dna,

pesem, ki me v sen začara,

življenje lepo kot utvara…

rada igram močnejšega,

na bregu, daleč od vsega,

izrečem zlahka marsikaj,

resnico vso le malokdaj…

Bi upal poljubiti me,

enkrat samkrat na srce?

Če vedel bi…

nevenka — Mon, 30 Jun 2008 05:38:21 +0000

Če vedel bi…

kako usoda svoje niti prede,

ti da besedo in potem jo snede,

če čutil bi, kako poti prepleta,

jih tke v življenje pesem neizpeta,

če znal bi kdaj jo v svojo dlan res vzeti,

bi vedel, kako zvezde je imeti…

Poslednji nasmeh

nevenka — Sat, 28 Jun 2008 05:43:20 +0000

Zaklepam se.

Vedno manj je besed,

oči so zaprte.

Če jih odprem,

se misli razbežijo.

Raznesejo te med skrbi in bol.

Tako je lepše,

bolj varno,

tako ostaneš

in ohraniš moj poslednji nasmeh…

2008

nevenka — Tue, 10 Jun 2008 05:47:57 +0000

Sprevrženost se plazi med besede,
šklepeta skelet, politični veljak,
denar je bajonet, pohlep njegov bedak,
v nebo se dviga smrad človeške bede.

Dehteči cvet živi na minskem polju,
nihče ne sliši, ko se gora kruši,
iz ledu, strahov v premajhni duši,
čebelji let otrpne v vesolju…

Ustavi, izbriši vse, kar hoče več,
in še in še… Davno je bilo dovolj,
pogoltnost je oster, neusmiljen meč,

v življenje se zajeda vedno bolj.
Bremena ne bodo padla z naših pleč,
ko sežgano bo vse zelenilo polj.

Pesmi ne

nevenka — Sat, 07 Jun 2008 11:31:14 +0000

Jedek bes

tišino vre,

stekel pes

resnico žre,

lažnjivi mah

mehkobo tke,

upognjen strah

notranjost žge,

pesmi ne, pesmi ne…

Breza

nevenka — Sat, 07 Jun 2008 05:49:47 +0000

Nebo sivo, iz pepela,

oživi srebrna strela,

pesem kapelj zabobni,

belo lubje zaskeli,

svetloba reže vlažen zrak,

nevihta nosi mrtev mrak,

tema skloni se do tal,

kakor, da je soncu žal,

da poljublja krošnjo njeno,

vsako jutro vso svileno,

da začuti vsak njen klic,

krhka krila njenih ptic,

da ne more se upreti,

ko si v njej želi živeti…

Vsaka kaplja sled pusti,

drzna misel zaboli…

Dan za jutrom se obrne,

plašno, kot s pogledom srne,

sonce znova se rodi,

v hrepenenju zadrhti.

Malinov potok

nevenka — Fri, 23 May 2008 04:09:12 +0000

Med menoj in teboj

malinov potok

pod perutjo nežnih sanj,

gnezdo iz ljubečih misli…

Kaj deli in kaj združuje,

kaj približa, kaj oddaljuje,

telo obali kakor otok,

dušo zakopano vanj?

Življenja lačni smisli

med teboj in menoj?

Sonet v belem

nevenka — Thu, 01 May 2008 07:36:16 +0000

Vstaneš, hladno pregrinjalo vzvalovi,

nič, poln temnih zvezd, utone v rokah,

izživeti čas prekrije skrivni mah,

žrelo dneva te požre, telo gori.

Bodi, vsaj še malo, moj škrlatni sen,

moja smrt, moje rojstvo, vsak dan znova,

namerim in izpraznim dva svetova,

nasmeh v črn veter, ko oči zaprem.

Poljubi moj dotik, mojo misel rečno

naj teče kakor kri po srčni steni,

potna dlan, skozi trs v dušo večno,

utoni v njej, drhteče, kakor v meni,

vročično šepetaj svetlobo srečno,

predaj se želji, igri prebujeni.

Na robu

nevenka — Mon, 07 Apr 2008 04:17:23 +0000

Slišim ga,

vsako njegovo kapljo posebej.

Odnaša svoj košček noči

kot mravlja drobtinico.

Dež.

Odnese zadnje sanje.

Ne vem kje jih ponovno sestavi.

Ali človek lahko sanja preveč?

Dež vztrajno izpira.

Na krhkem bregu.

Hrepenenje.

Morala bi iti za njim.