S čeladami in pendreki so postavili zid,
ptice so zletele v prazno …
kri je spolzela po čelu…
Še vedno mislim kar mislim,
nasilje se me ne dotika več,
ritolizništvo brez hrbtenice
me ne prepriča,
dvornih norcev ne potrebujem,
življenje je vse kaj več,
a preži nate,
na vsako drobno koščico,
da jo zdrobi.
Tudi v imenu ljubezni,
če je treba.
Dvoličnosti ni konca.
Vedno boli,
ko človeku ropajo duha.
Idioti.
Čas je hladen
in misli kot ivje
na skrhanih željah.
Gledam skozi okno.
Zunaj ni sveta.
Vse je za očmi,
vse je pod snegom,
vsa nemirna kri,
življenje, ki teče
pod vrbami.
Nihče ne potrka.
Jutranja zarja me ujame
v zlato past.
Kot dan, ki obljublja.
Mora biti čudovito,
tudi ko cvetiš zadnjič.
Mora biti.
Narisane sanje
kot mehke mačje tačice,
ki drsijo po pregibu diha,
toneš skozme proti svoji obali,
naplavlja te v krošnje ptic, val
te zjame in odnaša
vedno bližje
bisernim dotikom,
v središče…
zarežeš v mehko kožo,
njeni lističi se lesketajo v jutru,
vrt in zelenilo pomladi,
moj nasmeh
in čas za zajtrk.
Morda je vse res.
Roke same najdejo objem,
pot iz labirinta nesmislov.
Prisluhni valovanju rjuh,
neučakan se zarij v moje misli,
v moje srce, v moje telo…
bodi pesem,
bodi voda, ki pljuska čez rob,
bodi vino rdeče razlito…
bodi zasužnjen z mojimi boki.
Odrešen. Sebe.
Skuhala nama bom kavo.
Potem enkrat, potem…
Se vidiš v mojih očeh?
Poglej me.
Drugače te poljubljam, si rekel.
Nežnost se zajeda
v razboleno meso,
molčeči prsti
puščajo stopinje krikov
v vsakem vlaknu…
Tako blizu si mi,
ko imam luno na dlani,
tvoja igra pa se ruši
na blazino, upehana
od množice predstav…
Oddahni si,
saj je samo poljub
in jaz sem ti.
Nič se ni spremenilo,
čeprav se vse spreminja.
Čutim, kako seva
nedotaknjen dotik
v blazinicah prstov,
nedotaknjen poljub
na ustnicah strasti
trpetajočih od želja…
zrak utripa s srcem
v vsakem pretoku krvi
skozi misli,
vedno bolj gost…
Želim te nahraniti,
razgrinjam se v očeh,
prelivajoča,
tvoja, samo tvoja,
globoko v tebi….
Vse bližje je ugriz.
Še zadnje vizije
se ujamejo v trepalnice,
oko se odpre,
prazno nebo prodre vanj do ožilja…
zgnetene misli
slikajo navznoter,
vse mi je jasno, vse je vidno
in ima svoj ritem…
do nič in nazaj,
od nikoli do vedno
in celo hkrati.
Včasih lahko izbiram,
včasih pa samo vem…
in lahko sem labod,
lahko sem krč.
Kako na pročeljih hiš jutro žari,
na koščke razpada uspavani mraz,
počasi se zdrami moj notranji jaz
in v mislih ob kavi ljubezen budi…
***
Spiš še in sanjaš globoko v sebi,
letiš nad oblaki in pestuješ srečo,
objemaš tesno jo, že vso plamenečo,
da se igriva izmuznila ne bi…
***
Poboža te sonce in te predrami,
s teboj na blazini nasmeh obleži
in se predaja v sladki omami
***
jutru, ki zlato se v dan razprši.
Pošljem poljub ti, že dan je za nami,
utrujen od vsega v noč zamiži.
Ko te ni,
včasih pomislim,
da pozabljaš…
in si želim,
vrniti tvoje misli in občutenja,
ki so tako samo najina.
In potem se spomnim,
da je najina ljubezen
vse, v kar verjamem,
in ne potrebujem nobenih
drugih čudežev…
Obstanem
na postrganem pobočju
sredi nevarnega giba,
kot divji konji
v prerezanem času…
Vdolbine v šepetu
so brez jeka,
goltam zrak
v zamračena pljuča…
Kam?
Kam naj položim dlan?
Kam jo položiš?
Kje naj grebem
v to resničnost, da…
Sprešani občutki,
zmlete misli,
jemljejo malo prostora.
A še želim,
da zapolneš moje satovje
z medom…
vsaj s pelinom…
Pod plazom,
ki odnaša,
še vedno sanjam…
Potem lahko padem
kot pokošena.
The End.
