10.06.2008
Objavljeno
v
Poezija , avtor
nevenka
Sprevrženost se plazi med besede,
šklepeta skelet, politični veljak,
denar je bajonet, pohlep njegov bedak,
v nebo se dviga smrad človeške bede.
Dehteči cvet živi na minskem polju,
nihče ne sliši, ko se gora kruši,
iz ledu, strahov v premajhni duši,
čebelji let otrpne v vesolju…
Ustavi, izbriši vse, kar hoče več,
in še in še… Davno je bilo dovolj,
pogoltnost je oster, neusmiljen meč,
v življenje se zajeda vedno bolj.
In breme ne bo padlo z naših pleč,
ko sežgano bo vse zelenilo polj.
7.06.2008
Objavljeno
v
Poezija , avtor
nevenka
Jedek bes
tišino vre,
stekel pes
resnico žre,
lažnjivi mah
mehkobo tke,
upognjen strah
notranjost žge,
pesmi ne, pesmi ne…
7.06.2008
Objavljeno
v
Poezija , avtor
nevenka
Nebo sivo, iz pepela,
oživi srebrna strela,
pesem kapelj zabobni,
belo lubje zaskeli,
svetloba reže vlažen zrak,
nevihta nosi mrtev mrak,
tema skloni se do tal,
kakor, da je soncu žal,
da poljublja krošnjo njeno,
vsako jutro vso svileno,
da začuti vsak njen klic,
krhka krila njenih ptic,
da ne more se upreti,
ko si v njej želi živeti…
Vsaka kaplja sled pusti,
drzna misel zaboli…
Dan za jutrom se obrne,
plašno, kot s pogledom srne,
sonce znova se rodi,
v hrepenenju zadrhti.
23.05.2008
Objavljeno
v
Poezija , avtor
nevenka
Med menoj in teboj
malinov potok
pod perutjo nežnih sanj,
gnezdo iz ljubečih misli…
Kaj deli in kaj združuje,
kaj približa, kaj oddaljuje,
telo obali kakor otok,
dušo zakopano vanj?
Življenja lačni smisli
med teboj in menoj?
1.05.2008
Objavljeno
v
Poezija , avtor
nevenka
Vstaneš, hladno pregrinjalo vzvalovi,
nič, poln temnih zvezd, utone v rokah,
izživeti čas prekrije skrivni mah,
žrelo dneva te požre, telo gori.
*
Bodi, vsaj še malo, moj škrlatni sen,
moja smrt, moje rojstvo, vsak dan znova,
namerim in izpraznim dva svetova,
nasmeh v črn veter, ko oči zaprem.
*
Poljubi moj dotik, mojo misel rečno
naj teče kakor kri po srčni steni,
potna dlan, skozi trs v dušo večno,
*
utoni v njej, drhteče, kakor v meni,
vročično šepetaj svetlobo srečno,
predaj se želji, igri prebujeni.
7.04.2008
Objavljeno
v
Poezija , avtor
nevenka
Slišim ga,
vsako njegovo kapljo posebej.
Odnaša svoj košček noči
kot mravlja drobtinico.
Dež.
Odnese zadnje sanje.
Ne vem kje jih ponovno sestavi.
Ali človek lahko sanja preveč?
Dež vztrajno izpira.
Na krhkem bregu.
Hrepenenje.
Morala bi iti za njim.
2.04.2008
Objavljeno
v
Poezija , avtor
nevenka
S čeladami in pendreki so postavili zid,
ptice so zletele v prazno …
kri je spolzela po čelu…
Še vedno mislim kar mislim,
nasilje se me ne dotika več,
ritolizništvo brez hrbtenice
me ne prepriča,
dvornih norcev ne potrebujem,
življenje je vse kaj več,
a preži nate,
na vsako drobno koščico,
da jo zdrobi.
Tudi v imenu ljubezni,
če je treba.
Dvoličnosti ni konca.
Vedno boli,
ko človeku ropajo duha.
Idioti.
8.03.2008
Objavljeno
v
Poezija , avtor
nevenka
Čas je hladen
in misli kot ivje
na skrhanih željah.
Gledam skozi okno.
Zunaj ni sveta.
Vse je za očmi,
vse je pod snegom,
vsa nemirna kri,
življenje, ki teče
pod vrbami.
Nihče ne potrka.
Jutranja zarja me ujame
v zlato past.
Kot dan, ki obljublja.
Mora biti čudovito,
tudi ko cvetiš zadnjič.
Mora biti.
3.03.2008
Objavljeno
v
Poezija , avtor
nevenka
Narisane sanje
kot mehke mačje tačice,
ki drsijo po pregibu diha,
toneš skozme proti svoji obali,
naplavlja te v krošnje ptic, val
te zjame in odnaša
vedno bližje
bisernim dotikom,
v središče…
zarežeš v mehko kožo,
njeni lističi se lesketajo v jutru,
vrt in zelenilo pomladi,
moj nasmeh
in čas za zajtrk.
Morda je vse res.
2.03.2008
Objavljeno
v
Poezija , avtor
nevenka
Roke same najdejo objem,
pot iz labirinta nesmislov.
Prisluhni valovanju rjuh,
neučakan se zarij v moje misli,
v moje srce, v moje telo…
bodi pesem,
bodi voda, ki pljuska čez rob,
bodi vino rdeče razlito…
bodi zasužnjen z mojimi boki.
Odrešen. Sebe.
Skuhala nama bom kavo.
Potem enkrat, potem…
Se vidiš v mojih očeh?
Poglej me.
Drugače te poljubljam, si rekel.
